Najbolj dragocena zemlja

Včasih v nas popusti najsvetlejše, najmogočnejše upanje. Izkaže se, da smo verjeli v prazno. Počastimo svoj trud, svojo žalost, in v obredu težkega slovesa položimo k počitku umrlo upanje. Kadar končno zmoremo to slovo brez grenkobe in brez obupa, se umrla roža čudežno razkroji v blagoslovljeno zemljo. Nobena druga zemlja nima v sebi take moči. Ustvarila jo je preobrazba. Pripravljena je za veliko in neznano uslišanost. Za tisto drugo in novo, česar nismo sejali, ker smo bili ujeti v nego neplodnosti. In začne se odvijati, kar je res možno.